Nekaj misli o začetku kariere

doc. dr. Željko Oset (1984), zgodovinar, Fakulteta za humanistiko in Raziskovalni center za humanistiko, Univerza v Novi Gorici

Kaj boš pa ti postal, ko boš velik, so me spraševali, ko sem dopolnil pet let. Spraševalci, obremenjeni s svojim iskanjem smisla življenja, prvimi delnimi odgovori na vprašanja, ali je trenutna služba tista prava, ali je treba zamenjati delovno okolje, se niso zaustavili tukaj, ampak so mi podali številne predloge, denimo pilot, zdravnik ali inženir. Torej, naštevali so poklice, za katere je potrebna izobrazba – že kot otrok sem bil radoveden, postavljal sem številna vprašanja, zgodaj sem se naučil tudi brati. In ta prirojena radovednost je določila – gledano v vzvratnem ogledalu – mojo življenjsko pot. Spomnim se, da sem pri pospravljanju pohištva na podstrehi naletel na zaklad: avstro-ogrske krone, denar, ki ga je nekdo pred desetletji skril v ovoj papirja in nato zakopal pod odrabljene stvari, morda upajoč, da ga bo nekoč možno spet uporabiti. Na mojo veliko žalost smo del zaklada prodali muzeju, del pa sem smel obdržati, za veselje, so rekli doma. Rodila se moja ljubezen do zgodovine, ki še traja.

Odločitev za študij zgodovine je bila zame in za vse, ki so me poznali, samoumevna. Po študiju – to je bilo leta 2007, ko je bila gospodarska rast 7 %, temu ustrezno vzdušje pozitivnost, kovanje smelih načrtov, na voljo pa je bilo veliko razpoložljivih služb – sem lahko izbiral med službami, izbral pa sem mesto mladega raziskovalca na Inštitutu za novejšo zgodovino. Skupaj s kolegi mladimi raziskovalci smo vnesli mladostno energijo na inštitut z uglednimi, starejšimi raziskovalci, ki so na nas vplivali s svojimi pogledi glede raziskovalnega dela, pregledovanja gradiva v arhivih, študija literature, urejanja zbornikov, organizacije dogodkov, vključno z organizacijo mednarodnih znanstvenih sestankov. Dobil sem torej priložnost, da v dobro organiziranem institucionalnem okolju razvijem svoje kompetence na več področjih: na raziskovalnem (raziskovanje, pisanje člankov in doktorske disertacije) in organizacijskem področju.

Po zagovoru doktorske disertacije sem delal na projektih, povezanih z digitalizacijo gradiva in se ukvarjal z zgodovino Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Ta čas je potrdil misel Maxa Webra, ki je rekel, da mora mlad znanstvenik izžarevati strast do tistega, kar počne, saj bo v nasprotnem primeru zaradi težav pri pridobitvi primerne službe in izjemnega obsega dela opustil prizadevanja po akademski karieri.

Pred tremi leti sem sprejel nov izziv – postal sem predavatelj, univerzitetni profesor. Sprva je bilo težko, saj sem bil vajen o strokovnimi vprašanjih govoriti s kolegi ali na konferencah, kar naenkrat pa sem moral predavati mladim. Odnos profesor in študent temelji – kot vsak drug odnos – na spoštovanju, zaupanju in dobri komunikaciji. S prakso, nastopi pred študenti, hitro izboljšaš in prilagodiš svoj govorni nastop socialni okoliščini primerno, s pozornim opazovanjem pa pridobiš vpogled, na katere impulze se sogovorniki odzivajo. Na tej osnovi, ki predstavlja mostišče, pa gradiš odnos, razvijaš tehnike motiviranja, saj le tako lahko uspešno posreduješ znanje mladi generaciji.

Poklic zgodovinarja kot raziskovalca in predavatelja je zabaven in razburljiv – odkriješ ogromno novih informacij o dogodkih, pridobiš vpogled v zgodovinske procese, in ta proces osvajanja novega se nikoli ne konča. Imaš pa tudi enkratno priložnost za spoznavanje nadarjenih ljudi na konferencah, doma in v tujini, prav tako pa lahko gostuješ na tujih raziskovalnih inštitucijah in univerzah. Skratka, zgodovinar je zanimiv in zabaven, a tudi naporen poklic, torej, enkraten poklic.