Kako sem pristal na Evropski organizaciji za jedrske raziskave CERN na delu na Velikem hadronskem trkalniku?

dr. Matej Mertik

Že od nekdaj me je zanimalo vesolje. Verjetno me je za te reči navdušil stric, ki je imel teleskop, skozi katerega smo opazovali Saturnov obroč in Jupitrove lune. Veliko kasneje, v začetku gimnazijskih časov ali še malo pred tem, ob zaključku osnovne šole, se spomnim, da mi je v roke prišla revija Spika, »Sonce naša najbližja zvezda«, ob kateri sem ugotovil, da je sonce, kar nerodno je tako povedati, preprosto zvezda. Oh kako živo se spomnim tega odkritja, ki mi je odprlo vrata in misel, ki nam je noben v šoli, do takrat, ni razložil na tak način, ali vsaj meni razložil, kajti sam sem vedno ločeval med zvezdami in soncem in verjetno nisem bil edini, ki je razmišljal na tak način, in se o tem ni niti spraševal. Ne še. To me je potem fasciniralo tako zelo močno, da sem v tej reviji Spika poiskal izdajatelja in se v prvem letniku pridružil Astronomskemu društvu Javornik, od koder me je odneslo v astronomijo in med računalnike, za katerih študij sem se odločil, ker sem hotel razumeti kako neki delujejo te naprave (vesolje je vendar preveliko za začetek). Ti stroji, ki računajo in mislijo so me navduševali v osnovni šoli. In spet je bil takrat tu stric, ki je imel Commodore, sam pa sem se v tihih nočeh, s pomočjo čistilk v ormoški osnovni šoli, pretihotapil  v računalniško učilnico, kjer smo opazovali prve PC XTje, s sošolcem, ki je obiskoval letnik višje, sva dva med seboj celo povezala in iz telefonske govorilnice na ormoški pošti klicala v podjetje Lancom, saj sva hotela izvedeti, kako neki vzpostaviti komunikacijo med dvema računalnikoma preko zaporednih vrat. In sva jo! In to je bilo še kar nekaj let pred spletom.  V gimnaziji sem potem taval med računalniki in fiziko, na kar sem se odločil za študij o računalnikih, ker je ta bil ta v meni ljubem Mariboru in potem odkrival vedno bolj, kako neki te stvari delujejo, in uspelo mi je odkriti njihovo delovanje. Vendarle me pa še danes fascinirajo, in še danes ne vem vsega in čudovito mi je opazovati razvoj tega področja, ki se je zgodil hipoma. V vsem tem času, od kar sem zaključil Fakulteto za elektrotehniko, računalništvo in informatiko v Mariboru in tam potem postal mladi raziskovalec na področju računalniški znanosti, mi zanimanje ni uplahnilo. Kakorkoli obrnem, so profesorji in mentorji na fakulteti imeli name največji vpliv, da sem kasneje pristal v tem poklicu in vpisal doktorat. Imeli smo veliko odličnih in navdušujočih profesorjev, tudi med seboj konjugiranih, bi lahko rekli, in mene je našel laboratorij za načrtovanje sistemov! Kaj boljšega si težko predstavljam. In potem so leta tekla in z levim ušesom sem ujel nekaj o gradnji Velikega hadronskega trkalnika, imel odlične kolege raziskovalce, ki so že kot asistenti od nas včasih zahtevali nemogoče. Vmes sem od časa do časa, zraven programerskih knjig in knjig o statistiki, prebral tudi kakšno o vesolju in tako zbiral pogum in razmišljal in tudi že v doktorskem delu omenjal ta navdihujoči poskus v Ženevi, ko sem se kar naenkrat, nekaj let po doktoratu opogumil in tako kot sem se včlanil v astronomsko društvo Javornik pred mnogimi leti - zdaj čez desetletje in več - sestavljal vlogo na razpis za CERN, in sicer več mesecev, leto, skoraj dve, saj tja vseeno le nisem upal stopiti kar tako, čeprav sem pa stvari vseeno spremljal. Kljub temu, da so se mi na področju dela kot asistentu in kasneje docentu na novomeški fakulteti, kjer sem pričel svojo kariero, odpirala obzorja in naloge s katerimi sem nadgrajeval svojo raziskovalno pot na področju analize podatkov, sem potem nekega dne vendarle oddal vlogo na to eminentno organizacijo in tako ob prijetnem presenečenju ugotovil, da so me, glede na precejšnje izkušnje, ki so se mi po šestletni karieri raziskovalca/visokošolskega učitelja v mednarodnem prostoru nabrale, izbrali na raziskovalni staž v tehnološkem oddelku, natančneje skupini za celovitost in zaščito naprave, ob čemer so sanje postale resničnost in že je pred mano stal Rolf Heuer in v prvih dneh govoril o tej organizaciji, raziskovalnem duhu in dosežkih ob 60 letnici obstoja te mednarodne raziskovalne ustanove in znanosti za mir, ustanove v kateri so izumili splet in v kateri leži danes največji laboratorij za fiziko delcev na svetu. Že pred vstopom v ta svet, sem se vanj do ušes zaljubil. Nekatere stvari vendarle sanjamo in prav je, da jih. Zelo sem vesel, da mi je kot prvemu Slovencu, na tehnološkem področju bilo dano biti v strnjenjih vrstah v tej organizaciji, zraven vseh spoštovanih kolegov fizikov, ki sicer z njo že dalj časa sodelujejo. Vesel bom, če nas bo vedno več tudi iz inženirskega področja, saj Slovenija vstopa tudi v ta prostor, v katerem si glede na razvoj naravoslovnih znanosti in znanosti v splošnem ter uspešne raziskovalce in mlade, ki prihajajo za nami, to zagotovo zasluži. In zasluži si tudi za to, ker je pri nas kljub vsemu, zelo dobro študijsko okolje, s katerim se lahko ponašamo v tujini in tudi veliko ljudi, ki znajo navdušiti nad vedoželjnostjo in razmišljanjem o svetu v katerem živimo. Pomembno je, da se učenec/dijak/študent navduši nad stvarmi, ki jih počne, gotovo je to najpomembneje za znanost, za znanje in napredek v splošnem. Imam občutek in verjamem, da nam tudi v prihodnje ne bo zmanjkalo raziskovalnega duha in navdušenja za znanostjo.