Sreda: Gospodarstvo se širi v akademske vode

prof. dr. Borut Likar, UP, Fakulteta za management

---

Zjutraj sem se odpeljal v Gorico na sestanek s slovenskimi in italijanskimi partnerji. Smo v sklepni fazi bilateralnega projekta, ki je usmerjen v dvig inovacijskega potenciala sektorja industrijske proizvodnje visoko preciznih mehanskih komponent in je velikega pomena za gospodarstvo severovzhodne Italije in Slovenije. Veseli smo, da je triletno delo obrodilo otipljive rezultate, ki smo jih pred kratkim odmevno predstavili tudi na konferenci v Belfastu. Obenem pa vedno znova ugotavljamo, kaj vse bi bilo smiselno še narediti. Naša ideja nekakšnega "outsourcinga" inovacijskega procesa se danes morda sliši še kot znanstvena fantastika. A dinamika poslovnega sveta, podjetniška nuja po trajnem inoviranju, koncept odprtega inoviranja, potreba po doseganju t.i. vitkega poslovanja in vedno večja specializacija podjetij prinašajo nove izzive. In zato verjamemo, da naš nov model obvladovanja inoviranja prinaša gospodarstvu nove možnosti. Hkrati pa se kaže, da je smiselno koncept razvijati naprej, ga preveriti v različnih okoljih in pripraviti ustrezne vsebine. In prav zato smo znaten del sestanka posvetili pogledu v prihodnost in pregledu novih razpisov, ki bodo olajšali razvoj in testiranje.

Ob vrnitvi v Ljubljano grem po kratkem službenem sestanku v šolo oz. vrtec po otroke, ki se že počasi spopadajo s tempom šolskih obveznosti, popoldanskih športnih aktivnosti, interesnih dejavnosti, pa z domačimi nalogami in prostovoljnimi zadolžitvami. A ob njihovi sproščeni igri se vseeno zavedam, da jih bo potrebno čim prej in dobro pripraviti na soočenje s svetom odraslih. O tem kaj več v prihodnje.

Kosilo preskočim, saj se ura že bliža peti, ko imamo s kolegi iz Avstrije in Italije t.i. "skype" konferenco. Za razpis Central Europe pripravljamo vsebino za prijavo. Tudi ta je povezana s podjetji. Pravzaprav je šlo za dve uri dolgo spletno "viharjenje možganov". Zanimivo je, kako se v pogovoru sodelavcev iz različnih jezikovnih, kulturnih in poslovnih okoljih ideja razvija. Vsak član tima prinaša bistveno drugačen pogled in izkušnje. In vedno se naučiš kaj novega. Tako o stroki kot tudi o drugače mislečih. Obenem pa razmišljam o konceptu projektov EU. Formalni pogoj za prijavo je navadno povezan s sodelovanjem vsaj nekaj držav oz. partnerjev. S tem seveda projekt pridobiva na teži in prenosljivosti rezultatov v več držav. Obenem pa EU prek tovrstnih finančnih podpornih mehanizmov in prek razpisov, ki spodbujajo mobilnost, skuša povezati države in državljane EU v bolj homogeno in močno mednarodno entiteto. Nekaj podobnega se je dogajalo že v stari Jugoslaviji z razvojem bratstva in enotnosti. Upam lahko le, da bo Evropa pri tem bolj uspešna.

A naj se vrnem k projektom in vedno večji konkurenci pri njihovem pridobivanju. V času krize v EU in tudi zaradi smernic Evropske komisije se na razpise prijavlja vedno več podjetij, svetovalnih hiš, organizacij podjetniškega podpornega okolja in tradicionalno tudi akademska sfera. Priprava projektnega predloga je v marsičem podobna plasiranju novega tržnega proizvoda. Tako kot mora izdelek reševati potrebe uporabnika in mu prinašati t.i. uporabniško izkušnjo, mora biti projektni predlog izjemno dobro načrtovan. "Kupec" oz. plačnik projekta navadno postavi razpisne pogoje in določi cilje, ki odražajo gospodarske, raziskovalne ali druge politike. Projektni predlog mora v čim večji meri te cilje dosegati. Projekti morajo praviloma prinašati "nekaj novega" in izvedljivega. Če je vsebina glede na proračun preskromna, si izven igre. Če obljubiš preveč, ocenijo projekt kot nerealen ali pa si sam obesiš okrog vratu težak mlinski kamen v obliki obilice dela. Partnerstvo mora biti premišljeno sestavljeno in imeti močne reference povezane z vsebino. Če je med partnerji katera od "uglednejših" držav, so možnosti za uspeh večje (nenapisano pravilo). Kljub znanemu dejstvu "nihil novum sub sole" mora biti projekt vseeno dovolj izviren. Odražati mora sodobne trende razvoja. In še bi lahko našteval.

Pozorni bralec je brez dvoma zasledil vrsto vzporednic z novim tržnim proizvodom. In povrhu vsega je tveganje priprave veliko. Po več mesecih dela celotne skupine je verjetnost uspeha v zadnjih letih padla tudi pod 10%. Kar v praksi pomeni, da moraš statistično gledano napisati deset projektov oz. še bolje vsaj nekaj odličnih, da enega tudi pridobiš.

Tržno gospodarstvo se torej uspešno širi tudi v akademske vode.