Sobota: Hčerina podjetniška ideja

prof. dr. Borut Likar, UP, Fakulteta za management

Pravijo, da je sobota dan za počitek. Sam tudi čez vikend nisem ravno ljubitelj pravega lenarjenja, samo tempo je nekoliko drugačen. Včeraj zvečer sem bil vabljen v Celje na inventivno gledališko predstavo "Vorkšop na Moljera" in potem še na dve prednovoletni srečanji, kar je zadosten razlog za nekoliko daljše spanje. K jutranji kavi se je kot svež rogljiček prilegla tudi Tinina obetavna uvrstitev v prvem teku slaloma in odlična uvrstitev deklet v biatlonu. A pred odhodom na večerno druženje s prijatelji v Kranjsko goro me čaka še kopica dela. Pripraviti moram ponedeljkova predavanja in"očistiti" poštni predalček, kar lahko traja dlje kot čiščenje stanovanja. Ena od nalog je posledica "prevelikega" angažiranja v sredini tele-konferenci. Kolegi iz tujine so me namreč zadolžili za pripravo osnutka projektnega predloga. Druga naloga je povezana z novim dodiplomskim predmetom, ki ga pripravljava s kolegom Draganom. Še nekaj manjših nalog imam, npr. konzerviranje motorne kosilnice za zimo, pranje in obešanje perila ipd., v centru pozornosti pa je sestanek z oblikovalko, od koder sem se pravkar vrnil. Gre za precej nenavaden projekt, ki ga želim postaviti v center današnjega dnevnika.

Zgodba se je začela pred meseci. Starejša hči namreč pogosto pride v mojo sobo in ponosno sporoči, da ima novo idejo. Vedno z radovednostjo pričakujem, kaj mi bo povedala. Ideje so namreč izredno raznolike: od razmišljanja o tem, kako Božiček v enem večeru lahko obdaruje vse otroke, do idej za fizikalne eksperimente, ki jih radi izvajamo. Razmišlja o rojstnodnevnih darilih za prijatelje, dedke in babice, o domiselnih predjedeh (ki jih tudi naredi), pa o tem, kako na čim bolj zanimiv način pripraviti šolski referat o Šrilanki, s katere smo se pred dobrim mesecem vrnili. Ideje so zelo raznolike; nekatere so preproste, druge zanimive, del je nejasnih in nerazumljivih. O nekaterih se pogovoriva, pri drugih oceniva, da niso dodelane ali so neizvedljive, druge zahtevajo nekaj več angažiranja, iskanje materiala, delo v delavnici, odhod v naravo ipd. Tako je nekega večera prišla z idejo za novo igrico. Z levim očesom sem še zaključeval stavek na računalniku, z desnim ušesom pa že prisluhnil hčeri. Tokrat je bila ideja neverjetno jasna in že po nekaj stavkih sem se z vsemi čuti posvetil predlogu. Verjetno si takrat niti sama ni dobro predstavljala, kako odlična je bila njena ideja. Takoj sva vzela kos trdega papirja, svinčnik in škarje ter v nekaj minutah izdelala prvi prototip. To sem ji predlagal zato, da v praksi čim prej preskusiva zamisel. In ne le, da je ideja delovala. Izdelala sva igrico, ki naju je oba tako pritegnila, da sva se naslednje pol ure igrala, tekmovala in napenjala možgane. Bistvo igrice je izredno domiseln način za učenje matematike, ki pa ga ta hip še ne smem razkriti. V naslednjih tednih smo namreč preverili, kaj podobni tržni proizvodi ponujajo in ugotovili, da gre dejansko za novost. Naslednji razlogi pa kažejo, da ima novost tržni potencial. Razlog je namreč ta, da je igrica otrokom všeč in jo radi igrajo. Še posebno tisti, ki radi nekoliko potelovadijo z možgančki. Sledeči razlog je povezan s potencialnimi kupci; povprašali smo več staršev otrok , ki so potrdili, da gre za zanimivo idejo in da bi jo bili pripravljeni kupiti. Podobnega mnenja so strokovnjaki s področja šolske didaktike, s katerimi sem opravil kar nekaj razgovorov. In seveda na vsakega povabil tudi avtorico. Glede na njenih 7 let verjetno ni vsega razumela. Vseeno pa je ponosna, da smo se odrasli resno pogovarjali o njeni ideji. Pomembno je tudi to, da v praksi spoznava vse faze nastanka in razvoja ideje - iskanje predlogov za izboljšanje igre in njenih izvedenk, izdelava prvega prototipa, preskus delovanja in odzivi otrok, oblikovanje, pomembna je kritična ocena ob pogovorih s strokovnjaki in potencialnimi kupci ipd. Odločili smo se, da naredimo še nekoliko bolj dodelan prototip, poskrbimo za zaščito in skušamo najti proizvajalca igrice. To je bil tudi razlog današnjega sestanka z oblikovalko Marušo, ki odlično razume koncept vseh izvedenk igrice in pripravlja ustrezen design igre same, škatle in navodil.

Ker pa je izdelava prototipa, testiranje, prevodi v tuje jezike (Slovenija je precej majhen trg, pa tudi potencialnih proizvajalcev je malo), oblikovanje, zaščito ipd. precejšen strošek, sem preveril možnosti za pridobitev finančne podpore. Čeprav nekoliko poznam to "sceno" v Sloveniji in njene omejitve, sem vseeno povprašal na Zavodu za šolstvo, na nekaterih šolah, na agenciji SPIRIT ipd. Žal je bil odgovor povsod pričakovano negativen. Tako se je kot edina realna možnost ponudila odločitev, da z razvojem nadaljujemo in stroške krijemo sami ter skušamo čimveč sami tudi narediti. V Sloveniji je namreč možnosti za financiranje prvih faz inovacijskega procesa malo ali nič. Trenutno je ena najbolj atraktivnih možnosti zbiranje sredstev prek t.i. "crowdfundinga" oz. najbolj znanega "Kickstarterja". To pa zahteva veliko angažiranje, ki pa ob rednem delu zahteva preveč časa.

Morda pa najdemo kakšnega sposobnega in motiviranega sodelavca, ki bi bil pripravljen na izziv. Ali pa nas sam poišče. Mislim, da idej otrok na Kickstarterju še ni bilo!