Petek: Drobne inovacije, ki veliko pomenijo

prof. dr. Borut Likar, UP, Fakulteta za management

Današnji dnevnik želim posvetiti drobnim domačim inovacijam, s katerimi se ukvarjam v prostem času. A kljub temu to ni le hobi. Ker živimo v bloku v relativno velikem stanovanju v gornjem nadstropju, so stroški ogrevanja veliki. Ob slabo izolirani strehi in podstrešju znese letni strošek vsaj 1500 EUR, kar ni malo. Problem pa je ta, da do vsake sobe potekajo navpične cevi za dotok vroče vode, ki prihaja iz skupne kurilnice. Tako krmiljenje kurjave prek skupnega ventila ni možno. Gre za znan problem iz stanovanjskih blokov, zgrajenih pred več deset leti. Dokler se je ogrevanje delilo glede na stanovanjsko površino, o varčevanju nihče ni razmišljal. Nekateri stanovalci so, namesto da bi vgradili termostatske ventile, raje celo odpirali balkonska vrata in tako "regulirali" temperaturo, z utemeljitvijo, da jim svež zrak veliko pomeni. Z vgradnjo kalorimetrov pa so se zadeve drastično spremenile in spodbudile varčevalno razmišljanje. Na srečo smo že pred leti zamenjali okna in terasna vrata. Brez tega bi bil račun še za nekaj deset procentov višji. Naslednji prihranek se je ponujal z uporabo elektronskih ventilov, s čimer se da vsakega posebej krmiliti prek vgrajene časovne ure (timer). Vendar to ob našem dinamičnem načinu življenja in nestalnih urnikih ni posebno uporabno. Tako sem že pred letom dni iskal rešitev, preiskal prave in spletne trgovine ter vprašal več mojstrov za centralno kurjavo. Večina je rekla, da obstaja vrsta rešitev, a konkretne rešitve mi ni znal ponuditi nihče. Tako sem po daljšem iskanju našel sistem, ki je več kot odlično rešil moj izziv. Na vsakem radiatorju imam "pametni" termostatski ventil, ki je brezžično (le kdo bi si želel razbijanja sten) povezan s centralno "kocko". Tako lahko za vsako sobo določim tedenski temperaturni profil. Tako je npr. dnevna soba ogrevana ves čas, moja delovna soba se vklopi šele popoldne, ko se vrnem iz službe, čez vikend pa že po jutranji kavi. Obenem se gretje gornje kopalnice vklopi le ob dnevih, ko se otroci kopajo. Isto velja za bojler. Ob odhodu iz stanovanja se z enotnim stikalcem lahko vse sobe postavi v "eko" način, ko se vrnemo pa se jih vklopi. Dodatna možnost je vnaprejšnje programiranje ali vklop prek pametnega telefona oz. računalnika. Ocena kaže, da smo prihranili nekaj deset procentov stroška ogrevanja.

Še vedno pa sem zaznaval problem, da pogosto ne uporabljamo vklopa prek telefona, ampak se kurjavo "prižge" šele ob prihodu domov. Rešitev sem našel v majhnem ventilatorju ( t.i. radiator booster), ki pospeši kroženje zraka skozi radiator. Tako radiator po vklopu bistveno hitreje segreje prostor. Obenem pa bo zaradi mešanja zraka v prostoru dosežena višja temperatura pri praviloma hladnih tleh. To je pomembno, saj otroci velik del časa preživijo prav pri tleh, posledice pa so še posebno v zimskih mesecih znane… Naj se vrnem k iskanju ventilatorja. Prek spleta sem sicer kupil enega takih, a je komaj vreden svojega imena. Naslednji izziv je bil torej dobiti oz. izdelati učinkovit ventilacijski sistem. Preklical sem vsaj deset podjetij, ki se z ogrevanjem ukvarjajo. Zanimivo, niti eden od njih ne dela drugega kot kupuje predvsem tuje proizvode in jih vgrajuje. Na srečo sem na koncu našel slovenskega proizvajalca (Klimatizacija Štrubelj), ki ima lasten razvoj in proizvodnjo. Danes sem bil pri njem in sva zasnovala napreden ventilacijski sistem. Vesel sem, da omenjeno slovensko podjetje ni le prodajalec tujega znanja, ampak razvija tudi lastno tehnologijo klimatskih naprav, ki bodo po besedah lastnika v marsičem presegale ponudbo uveljavljenih znamk.

Pa še nekaj besed o "domačem" varčevanju. Ustrezna tehnologija je prvi del uspeha. Drugi del, morda celo zahtevnejši, pa je kultura varčevanja. Tako se je bilo potrebno npr. navaditi, da se kurjava odklopi vsaj pol ure pred odhodom od doma in se vsa odstopanja od pred-nastavljenega programa upoštevajo pravočasno. Da se zapirajo vrata v dele stanovanja, ki niso ogrevani. In tako naprej. Največji problem je z otroki, kjer besede ne zaležejo vedno. Tako smo se "problematike" lotili na drug način. Skupaj smo ugotovili, kje vse izgubljamo energijo in denar. Prek odprtih vrat (to smo preskusili tudi v praksi), prek porabe vode (izmerili smo porabo), prek predolgega zračenja... In rezultat je ta, da so otroci predlagali in izdelali table, ki opozarjajo na varčevanje z vodo, na odprta vrata ipd. Tako so sami postali nekakšni promotorji varčevanja. Zelo sem vesel, ko me sami opomnijo na varčevanje. Še bolj pa takrat, ko pridejo z novo idejo.

In otroške ideje so pogosto bistveno bolj originalne kot ideje odraslih. In s svojim sporočilom presegajo misel, ob kateri se nasmehneš in jo pozabiš. Kaj več o tem v prihodnje.