Četrtek: Birokracija ne pozna meja

prof. dr. Borut Likar, UP, Fakulteta za management

Jutro pričnem z delom za fakulteto. Ravno smo dobro zaključili z dopisno sejo univerzitetne habilitacijske komisije, pa me v e-poštnem predalčku že čaka zapisnik fakultetne. Ker je dobro pripravljen, delo lahko hitro zaključim. Urediti moram tudi formalnosti v zvezi z nedavno potjo v Varšavo. Ker smo nekoliko presegli s strani koordinatorja predviden (nerealno nizek) proračun, je potrebno obsežno dodatno utemeljevanje. To je seveda samo primerček manjšega nepotrebnega dela na projektu EU. Neredko imam namreč občutek, da za administriranje projekta porabim več časa in ustvarjalne energije kot za vsebinsko delo. Evropska birokracija ne pozna meja. Ko sem že prepričan, da se ne morejo uradniki spomniti nič novega, me "prijetno" presenetijo. Vedno znova in znova. In vsaka njihova "inovacija" pomeni dodatno delo. Tako je bilo npr. pred desetimi leti potrebno kot dokazilo izvedenega izobraževanja podpisati listo prisotnosti sodelujočih. Ko so začeli v mobilne telefone množično vgrajevati fotoaparate, je bilo že potrebno prilagati fotografije. Sodelujem celo na projektu, kjer zahtevajo v poročilih kot prilogo še maile, ki dokazujejo, kako je dogovarjanje potekalo. Logika je takale: več kot je papirjev, bolje je birokrat opravil svoje delo in bolj zanesljivo bomo dobili trdo prislužena sredstva. Za lažjo predstavo navajam, da smo s končno dokumentacijo relativno majhnega projekta pred leti napolnili nakupovalni voz, kakršnega uporabimo za največje predbožične nakupe. In v okviru istega projekta želijo imeti celo vse delovne verzije priročnika, ki ga pripravljamo (ne le končnega izdelka, kar je normalna praksa). To naj bi prikazovalo "pravilno" dinamiko dela. Verjetno se bodo stanovski kolegi z menoj strinjali, da gre za neumnost "par excellence"... A ne glede na napisano z radovednostjo pričakujem novih idej birokratov…  

Šalo na stran. S tako politiko bo EU kljub dragoceni podpori, ki jo projekti (npr. H2020, Erasmus+ ipd.) nudijo,težko tekmovala z Združenimi državami in drugimi deli sveta. Tam jih namreč zanima predvsem učinkovit in inovativen končen rezultat.

Nadaljujem z delom. Nekaj mailov si izmenjamo v zvezi z novim podiplomskim programom Inoviranje in podjetništvo, ki ga pripravljamo na UP FM in je v sklepni fazi. Veselim se tega projekta, ki je bil sprva zamišljen kot vseslovenski program. S kolegom, zaslužnim prof. ddr. M. Mulejem sva ga več kot leto dni pripravljala v želji, da na njem povežemo najboljše domače strokovnjake in naredimo program, ki daleč presega ustaljeno prakso. Imela sva načelno podporo rektorjev, odličen program in skrbno izbran team sodelavcev. Pa se je žal zataknilo pri omejitvah v povezavi z akreditacijo in pri nekaterih parcialnih interesih. Ob tradicionalno togih slovenskih predpisih se je izkazalo, da lahko taka prijava in akreditacija traja 5-7 let. Škoda, saj bi tak program brez dvoma prinesel veliko dodano vrednost študentom in sodelujočim fakultetam. Pa vseeno verjamem, da bo tudi to odličen program, saj ga podpira tudi nekaj uglednih tujih inštitucij.

Naslednji mail prihaja zopet s fakultete. Prihodnji teden je akademski zbor, potrebno je izvedeti podrobnosti in uskladiti termine. Iščem tudi sopotnika za pot v Koper, saj je urica vožnje priložnost za prijeten klepet, za izmenjavo izkušenj, pa tudi za prihranek goriva. Nadaljujem z delom. Usklajujemo termin za naslednji sestanek čezmejnega projekta v Kopru in upam, da bo odličen sodelavec Klemen lahko vskočil namesto mene. V tem času imam namreč že srečanje drugega projekta, ki bo v Rimu. V zvezi s tem tudi iščemo prenočišče. Ker gremo z avtom je ključno, da je parkirišče zagotovljeno. V Italiji po mojih izkušnjah avto celo v hotelski garaži povprečnega hotela (kakršnega nam akademski status dopušča) ni varen.

Ker se v okviru ponedeljkovih predavanj približujejo seminarji, me čaka na mailu tudi vrsta vprašanj. Večina jih je formalne narave, pravzaprav čista birokracija: ali lahko spremenim temo…, koliko primerov je potrebno obdelati…, ali mi lahko svetujete literaturo… Daleč najraje pa imam take,  ki prihajajo s svojimi idejami in potrebujejo resno mentorsko podporo. Tako, ki zahteva pravo (mojo) možgansko telovadbo.  To je pogosto znak, da je študent na dobri poti. Podoben primer je magistrska naloga študentke (ups, tudi njen mail je še neprebran), ki se je lotila ustvarjalnosti na nekoliko drugačen način. Z originalno tehniko sproščanja bo skušala dokazati hipotezo, da joga smeha poveča ustvarjalni nivo sodelujočih. Kar je pri nas eksotika, je na drugem koncu sveta ustaljena praksa. Tako imajo zaposleni v uglednih japonskih podjetjih sredi delovnega dne odmor z jogo. Omenjena vrsta joge je pri nas precejšnja novost, ki pa ima očitno raznolike učinke (soroden primer kaže, da so z jogo smeha dosegli nekaj statistično značilnih pozitivnih kliničnih sprememb pri diabetičnih bolnikih). Čeprav gre pri povezavi z ustvarjalnostjo na prvi pogled za nekoliko nenavadno temo, pa pričakujem zanimive rezultate. Pogoj je, da naloga poteka po rigorozni znanstveni metodologiji in se s tem v naprej prepreči kakršne koli insinuacije, ki jih taka tematika lahko prinaša. Ob podobnih nenavadnih idejah se pogosto spomnim Einsteinovega izreka: "Če ideja na začetku ni videti popolnoma nora, jo opusti".