Blog

Leja Goljat je mlada raziskovalka v Laboratoriju za vede o okolju in življenju in na Fakulteti za podiplomski študij Univerze v Novi Gorici

Težko je določiti, kdaj sta me prvič začela zanimati narava in njene zakonitosti. Odrasla sem na podeželju, kjer je bilo v tistih časih še običajno, da se potikamo naokoli, raziskujemo okolico, skačemo po blatu in na splošno zganjamo stvari, ki jih dandanes starši otrokom prepovedujejo. Nekje med to »podivjanostjo« sem se verjetno začela spraševati čisto navadne stvari, kot so, zakaj z iztrebki krav, ki smrdijo, gnojimo zemljo, iz katere potem zraste rastlina, ki jo mi zaužijemo, potem pa ponovno iztrebimo. In spominjam se še milijon ostalih vprašanj, s katerimi sem mučila vse, ki so me bili pripravljeni prenašati: kako daleč so zvezde, kako veliko je vesolje, od kod pridemo, kdo v bistvu smo, kaj se zgodi, ko umremo, in kaj je v bistvu smisel vsega skupaj. V tistih časih sem dobila na nek način zelo pameten nasvet: »Manj kot se boš poglabljala, bolj boš srečna«. In s tem se v veliki meri tudi strinjam, vzeti stvari za samoumevne in preprosto uživanje v svetu, ki nam je dan, je vsekakor lažje, kot pot, ki sem jo kasneje izbrala sama: večno iskanje resnice.

Moram priznati, da v šoli nisem bila izrazito boljša pri naravoslovnih predmetih kot pri družboslovnih, v bistvu bi rekla, da sem bila enako dobra v vseh in tudi zanimalo me je vse (od glasbe, športa, umetnosti, družbe, jezikov, kemije, matematike ...), mislim pa, da je ravno učiteljica v OŠ ogromno pripomogla k temu, da sem se kasneje odločila študirati kemijo. Vedno nam je govorila, da je vse zelo enostavno, na začetku ure po navadi izvedla kakšen eksperiment (še posebej se spominjam faraonovih kač), ure pa je kljub temu, da je bila zelo stroga, obarvala s prav posebnim humorjem. Tako sem se tudi vrsto let kasneje odločila za študij na Fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo v Mariboru. Ker sem si že od nekdaj želela delati nekaj v povezavi z naravo, sem po uspešno končanem študiju z veseljem sprejela mesto mlade raziskovalke na Fakulteti za znanosti o okolju Univerze v Novi Gorici. Tukaj se ukvarjam z razvojem novih visoko občutljivih laserskih metod na osnovi termičnih leč v kombinaciji s pretočno injekcijsko analizo (FIA) in tekočinsko kromatografijo (HPLC) za detekcijo različnih snovi v vzorcih iz narave. V sklopu doktorskega študija hodim tudi na različna usposabljanja/izmenjave v tujino; bila sem že v Franciji, Srbiji in Rusiji, ter se udeležujem raznih mednarodnih konferenc, kjer spoznavam tudi druge ljudi s celega sveta, s katerimi si lahko izmenjujemo mnenja in izkušnje.

V zaključek naj povem, da delo raziskovalca ni le služba, ampak način življenja. To ni delo, pri katerem bi prišel domov in se odklopil do naslednjega dne. To je delo, pri katerem ponoči sanjaš, kaj bi še lahko poskusil, mesece tavaš v temi in potem končno doživiš razsvetljenje ... do naslednjega problema. Ko sem začela svojo raziskovalno pot, sem bila prepričana, da iščem odgovore na vprašanja, kar najdem, pa so vedno nova vprašanja, za katere nisem vedela, da jih sploh imam. Zdi se mi, da smo vsi raziskovalci samo otroci v vrtcu, ki sestavljamo puzzle, vsak lahko doda en košček, pa čeprav potem nikoli ne vidiš celotne slike. Zato bom kljub vsem stvarem, ki sem se jih tekom študija naučila, in spretnostim, ki sem jih pridobila, zaključila ta blog z edino mislijo, znanim Sokratovim citatom, v katero 100 % verjamem: »Edina prava modrost je vedeti, da ne veš ničesar.« Izhajam iz tega, v upanju, da nekoč najdem, kar iščem.